Včasih se na turnirjih počutim zelo osamljena, ne zaradi tega, ker nimam družbe ampak zaradi tega, ker do sedaj nisem poznala nobenih punc, ki igrajo ali pa poznajo yugioh. Že v osnovni šoli so me naše punce čudno gledale kadar sem se vsedla med sošolce in smo kar začeli igrati. Yugioh je bila takrat igra bolj mišljena za fante kot pa za punce, čeprav so se našle kakšne izjeme, recimor jaz J. Igrala sem predvsem v šoli ali pa pred blokom, če nismo bli preveč zatopljeni v Beyblade dvoboje, če se še jih spomnite.

Ko sem začela hoditi v srednjo šolo in zaradi selitve nisem imela družbe za igranje, zato sem morala Yugioh za nekaj časa opustit. Kasneje sem zasledila od enega izmed starih sošolcev, da se igra Yugioh v Direndaju. Zato sem se eno soboto odpravila proti mestu. Tam sem spoznala nove prijatelje in soigralce, s katerimi se še danes družim. Čez čas sem si sestavila tudi bolši deck in če me spomin ne vara je to bil »Armed Dragon« deck, mogoče se še ga spomnite, če pa ne je pa tule slika.

 

ARMED

V tistem času še turnirji niso bili letno omejeni, tako so igrali vsi, veliki in mali, v isti skupini. Mogoče so me nekateri, ki me niso poznali, podcenjevali, češ, da sem bila punca ali pa, da sem redkokdaj prišla na kakšen turnir. Drudi so me mogoče zamenjali tudi za fanta, sem bol fantovska, če še niste opazli.

Do mene se nihče ni vedel precej drugače, vsaj zdelo se mi ni tako in tako mi je bilo tudi všeč. Na turnirih smo si vsi enakopravni ne glede na spol ali starost.

 

Do kart sem prišla tako kot vsi ostali, z menjavo in kupovanje paketkov.  Z mlajšimi igralci sem se tudi zelo dobro razumela. Mislim, da se to od takrat do danes  ni spremenilo. Če me je kdo kaj vprašal v zvezi z Yugioh sem vedno probala odgovoriti s pravilnim odgovorom ali pa vprašala katerega od starejših kolegov, katere si mlajši igralci nekako niso upali ogovorit, tega še danes nevem zakaj. Tisti turnirček v Direndaju se je kmalu tudi selil V       Q-landijo.

Edino stvar, ki jo od tistih časov pogrešam je, kadar smo s starejšimi in tudi z nekaterimi mlajšimi igralci odšli na pico v Galeo, kjer so nam čez  nekaj časa tudi prepovedali igranje kart v gostilni. Ampak kljub prepovedi smo se imeli fajn, saj smo imeli ogromno tem o katerih smo se lahko pogovarjali in bila sem tudi srečna, da sem preko Yugioh našla takšne čudovite prijatelje, s katerimi se še danes družim.

 

Mislim, da takrat nisem imela nobenega »special treatmenta«, ker sem pač bila punca. O vrednosti kart na začetku res nisem imela pojma, ampak sem se hitro naučila, tako, da se tudi pri menjavi nisem več toliko ripala. Za menjavo nisem uporabljala »ženskega šarma« ampak bolj svojo nadležno taktiko, nehote jo tudi še danes uporabljam.

Tako to je bila nekak moj Yugioh cikel, kot sem rekla do mene so se vsi igralci vedli isto kot so se vedli do drugih igralcev, tako, da pri meni ni bilo kaj veliko razlikovanja. Mogoče se to dogaja v mlajših generacijah igralcev, ali pa tudi ne.

Sami presodite, ko boste igrali ali pa menjavali s punco, ali ji poste popustili ali boste iz principa naporni.

 

To je bilo z moje strani vse, upam, da vas nisem dolgočasila, prijetno igranje naprej želim

LP

Monkey D. Fluffy

FLUFFY